BuzzerBeater Forums

Z zamudo prihaja iz Izraela poročilo o veliki zmagi naših nad favorizirano domačo vrsto. Končni rezultat je bil 80-70.

Pred težko tekmo nam jo je nekoliko zagodla še pripravljenost ključnih visokih igralcev, pogrešali smo predvsem Stanka Kozlarja in Matevža Verha, ki sta zavoljo kvalitete in odlične pripravljenosti letos prispevala levji delež k uvrstitvi med 16 ekip na tolažilnem turnirju. Tokrat smo ostali na visokih položajih skoraj povsem goli, zato sem iz reprezentance izločil Lojzeta Močilnika, ki pri litvanskem lastniku ne najde odlične forme, ter vpoklical robustnega Vita Novinščaka.

Pred tekmo ni bilo dvomov, da so Izraelci favorit že zavoljo kvalitete in pripravljenosti, seveda pa so imeli še bistveno prednost - tekmo na domačem terenu. Ob začetku tekme, v kateri smo začeli v nekoliko drugačni postavi Gorišek, Kadivec, Novinščak, Pečevnik, Peter, pa je bilo hitro jasno, da nas je Izraelski selektor vseeno nekoliko podcenjeval in igral z levo roko, čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da je za nas na tem turnirju mogoča samo še ena zmaga in da bomo igrali na polno. Že tedaj sem bil skoraj prepričan, da bomo tekmo dobili precej gladko, ob eno stopnjo višji zavzetosti pa sem računal na tesno tekmo.

Začeli smo res udarno. V napadu je bil ob organiziranem napadu na položaju centra naša prva violina Peter, ki se je dobro znašel in do konca tekme ob metu 24-43 (8-14 za tri) domačinom nasul 54 točk. Hitro smo povedli in zmerno prednost vzdrževali do konca četrtine, ki smo jo dobili 25-18. Kasneje so Izraelci nekoliko strnili svoje vrste in 2 min pred koncem polčasa prišli na točko razlike (33-32). Ob zvoku sirene je semafor v Tel Avivu kazal 35-32 in gledalci so si obetali zanimiv zaključek.

Tudi v nadaljevanju ni nič kazalo na uresničitev mojih slutenj o lahki zmagi, vseeno pa nam je nekaj minut pred koncem 3. četrtine pri rezultatu 44-42 uspel malo daljši pozitiven niz in s košem Cveta Goriška smo prvič na tekmi povedli za 10 točk (52-42). V zadnji četrtini se nam je dokončno odprlo, razlika v zavzetosti je prevladala in ko nas je naš marko Peter popeljal do prednosti 76-58 je bila tekma bolj ali manj odločena. Do konca so Izraelci sicer uspeli znižati rezultat a vse skupaj se je začelo dogajati bistveno prepozno, da bi se našim začele tresti hlače.

Lepa zmaga, ki nas je popeljala med najboljših 8 moštev na letošnjem tolažilnem turnirju. Smo tudi edina ekipa, ki je na poti do sem dosegla zmago v gosteh - mi smo seveda celo dve - kar jasno priča o tem, da smo še boljšo uvrstitev na turnirju izgubili s tistim porazom proti Kostariki. Seveda turnir za nas še ni končan, v ponedeljek nas čaka reprezentanca Bosne, a vsakemu managerju, ki približno pozna vpliv entuziazma in domačega terena je jasno, da bi proti izvrstni reprezentanci Bosne potrebovali čudež. Vsekakor ga bomo poskusili najti, je pa tudi uvrstitev med 8 lep uspeh, ki ga bomo prihodnjič poskusili nadgraditi.

Sicer na turnirju ni več favoriziranih Nizozemcev, ki so jih izločili Slovaki, prav tako so izpadli močni Čehi, Hong Kong in Belgija. V ponedeljek bomo tako spremljali obračune:

Slovaška (1) - Estonija (8)
Hrvaška (5) - Kolumbija (13)

Bosna (7) - Slovenija (18)
Italija (3) - Nemčija (6)

Slutim, da gre zmagovalca iskati na naši polovici razpredelnice, torej med Italijo, Nemčijo in Bosno, ki so na papirju precej močnejše kot preostalih 5 ekip. Vseeno pa presenečenja se dogajajo, in tudi Slovaki so zmožni ob prednosti domačega terena premešati štrene pri vrhu.

Lep pozdrav do naslednjič

V ponedeljek se je slovenska reprezentanca poslovila od tolažilnega turnirja. Pričakovano nas je izločila Bosna, ki dvoma o zmagovalcu ni dopustila v nobenem trenutku tekme. Končni rezultat je bil 125-95 za domače (56698)

Že pred tekmo je bilo jasno, da bi za zmago potrebovali pomoč od zgoraj, a s ponovno slabo formo naših visokih igralcev smo od zgoraj dobivali kvečjemu dodatne težave. V tekmo smo tako vstopili z nižjo postavo Peter, Srnec, Simčič, Kadivec, Gorza, ki se v nekaterih nalogah, predvsem v skoku, seveda ni mogla kosati s kompletno in robustno bošnjaško ekipo. Vseeno smo dobili nekaj odgovorov na vprašanje, kako taka ekipa deluje v napadu, kar bo v prihodnjih sezonah, upam, še prišlo prav.

O sami tekmi prav veliko ni za napisati, saj so domači vse skupaj odločili že v prvi četrtini, ki so jo dobili 39-22. Kasneje se je njihov nalet nekoliko ustavil, a vseeno se nismo uspeli več približati na manj kot 10 točk razlike. V tretji četrtini so nato Bosanci zapečatili tekmo in zadnjih 12 minut smo gledali izenačeno igro igralcev s klopi.

Poraz sam seveda ni katastrofa in po mojem mnenju smo z uvrstitvijo med 8 maksimizirali svoj potencial na letošnjem turnirju. Če bi videl kakršno koli možnost, da se lahko kosamo z Bosno, Italijo in Nemčijo, ki so še igrale na naši strani četrtfinalnih bojev, bi proti Izraelu pač igral manj zavzeto in več tvegal. Tako pa smo nekaterim večjim ekipam olajšali delo in spoti spravili resnega kontenderja za naslov, sami pa smo ostali ujeti v igri večjih igralcev na tem turnirju.

Tudi na splošno bi turnir ocenil kot velik korak naprej. Sama uvrstitev niti ni zelo pomembna, dosegli pa smo nekaj lepih zmag. Zelo zadovoljen sem tudi z našimi predstavami proti slabšim ekipam. Površnemu opazovalcu te tekme ne pokažejo veliko, a sam sem v naši igri opazil precej več čvrstosti in sigurnosti kot v preteklih sezonah in vidno (mi) je, da smo tako po igri, kot seveda po skillih igralcev trenutno na najvišjem nivoju, odkar vodim reprezentanco. Velikačrna pika je sicer tisti poraz proti Kostariki, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako se je lahko pripetil. A od tedaj smo prikazali same odlične predstave in trend za v prihodnje je bolj ali manj jasen - še naprej navzgor.

Vsekakor postajamo vrhunski na zunanjih položajih. Kostja Srnec se je pričakovano razvil v odličnega igralca, pri Slovenskih soncih pa so iztisnili maksimum tudi iz njegovega soigralca Marka Petra, ki bo še vrsto let igral pomembno vlogo v reprezentanci. Kot krilo odlično funkcionira Edvard Kadivec, ki je še vedno tisti, ki zmeče večino težkih metov in skrbi za razigravanje soigralcev, zato njegova osebna statistika kdaj trpi, a brez dvoma gre za najpomembnejši člen v naši prvi postavi. Odlično se razvija Oliver Simčič, ki bo v prihodnji sezoni že trkal na vrata letos zacementirane prve postave. Zelo velik preskok je naredil tudi Cveto Gorišek, ki bi bil pred sezono ali dvema brez pomislekov prvi organizator igre v ekipi. Zadaj preži še precej drugih igralcev, nekateri se še pospešeno razvijajo, drugi so kakršni so, a vsekakor imamo trenutno precej globine. Preboj do pomembne vloge na zunanjih položajih bo tako vse težji in reprezentanti se ne bodo več menjavali po tako hitrem postopku, kot je bilo to dve sezoni nazaj.

Kar nam manjka do top ekip so top visoki igralci. Matevž Verh, Lado Brljak in Stanko Kozlar so sicer igralci visokega kalibra, a vrhunske ekipe premorejo še boljše, imamo tudi nekaj podpornih centrov/krilnih centrov v zrelih letih, medtem ko najvišje kotirajoči visoki igralci šele prihajajo v primerna leta. Nestrpno čakamo na Tiborja Kološo in Velimirja Kerkoviča, ki bosta ob nadalnjem razvoju res vrhunska igralca.

Z optimizmom tako zremo proti evropskemu prvenstvu prihodnjo sezono. Gostitelji se bodo odločali med Estonijo, Hrvaško, Italijo in Bosno, ki še igrajo na tolažilnem turnirju.

Lep pozdrav