BuzzerBeater Forums

Po koncu prvega dela sem pripravil tudi pregled prispevka vseh 16 igralcev, ki so na dosedanjih 7 tekmah stopili na parket v dresu slovenske reprezentance. Naj povem, da je v ekipi tudi mladi Miha Kordyš, ki pa ga zaenkrat še nisem imel poguma zares inkorporirati v ekipo. Že iz statistike je jasno vidno, da pomemben delež k performansu igralca prispevajo tudi izkušnje, zato so najtežje tekme igrali, in tudi dobivali, najizkušenejši. Zdaj bo sledilo nekaj tekem, kjer bodo priložnost lahko dobivali tudi mlajši.

Največ minut je na igrišču preigral Edvard Kadivec, 250 oz. dobrih 35 na tekmo. Še takrat, ko ga nisem uvrstil v začetno peterko, je po treh minutah iz igrišča odšepal Kostja Srnec in tako je Kadivec igral še več, kot bi ob normalni tekmi v prvi peterki. Ne preseneča, da je Kadivec tako naš statistični lider v točkah in asistencah, v skokih pa zaostaja zgolj za Matevžem Verhom. Dosegel je 120 točk (17.1/tekmo), 34 asistenc (4.9) in 49 skokov (7.0), ter prispeval velik delež k naši uvrstitvi v drugi krog.

S 199 odigranimi minutami sledita drugi najizkušenejši mož, Marko Peter, ki je dosegel 106 točk (15.1/tekmo), 18 asistenc (2.6) ter 11 skokov (1.6), in pa Oliver Simčič, ki ima v svoji statistiki zapisanih 58 točk (8.3), 17 podaj (2.4) in 25 skokov (3.6). Na vseh sedmih tekmah je stopil na parket tudi Milan Podobnik, ki zbral 111 igralnih minut, več od njega sta na 6 tekmah preigrala naša orjaka Lado Brljak (155min) in Matevž Verh (156min).

Tekom turnirja smo pogrešali predvsem Kostjo Srneca, ki se je poškodoval v najbolj nepravem trenutku, se nato vrnil do tekme z Estonijo, se tam ponovno poškodoval in tako zares preigral le zadnji dve tekmi.

Prav vsak od 16 igralcev pa je prispeval pomemben delež pri naši igri in večina je na posameznih tekmah vsaj enkrat premaknila jeziček na tehtnici v našo prid. Polno statistiko si lahko ogledate v spodnji tabeli:

Igralec_Tekme_Minute_Skoki_Podaje_Točke

Kadivec___7___250___49___34___120
Simčič____7___199___25___17____58
Peter_____7___199___11___18___106
Podobnik__7___111___6____11____53
Verh_____6___156___52____9_____43
Brljak____6___155___39___15_____52
Kerkovič__6___105___36____6_____33
Kološa___ 5___108___36___12____55
Brezovar__5___74____14___6_____33
Srnec____4___95____11____8____35
Kozlar____4___80____27___8_____45
Pezdernik_4___55____12____4____24
Gorza____2___32____6_____3____17
Gorišek___2___15____0____3_____8
Gorenc___2___7_____1____0_____5
Jelinčič___1___19____2____2_____24

Pred drugim delom, kot sem že dejal, ne moremo biti optimistični, vseeno pa moramo na situacijo gledati iz pozitivne strani, saj smo ena od zgolj 7 ekip, ki nam je uvrstitev v drugi del uspela vsaj drugič zapored. Konkurenca je huda in že za preskok prve stopnice je potrebno kar nekaj sreče. Kot zanimivost - Španija je v tej prvini daleč najuspešnejša, saj so se naprej uvrstili prav na vsakem EP (26 zaporednih uvrstitev). Bosna sledi z 8 zaporednimi uvrstitvami, nato naši južni sosedje (4 zaporedne uvrstitve), pa Nemci (3), uspeh izpred dveh let pa so poleg nas ponovili še Belgijci in Italijani. Očitno je, da najmočnejše ekipe prvi del jemljejo nekoliko z rezervo in poskušajo v drugi del priti z maksimalnim entuziazmom, kar se jim pogosto maščuje. Letos sta tako izpadli velesili Francija in Litva, svetovni podprvaki Nizozemci, pa Čehi, Srbi in še kdo.

Glede naše skupine, po vrsti igramo z: Hrvaška, Bosna, Nemčija, Italija in Belgija. Prav vse ekipe so v drugi krog prišle razmeroma spočite in skupina deluje zelo izenačeno, mi pa smo tista ekipa, ki jo je pač potrebno premagati. Naš cilj je premagati vsaj koga, naloga ne bo enostavna, a upam, da nam uspe.

Druga skupina deluje nekoliko bolj polarizirana. Španci so glavni favoriti, Poljaki in Izrael imajo verjetno ambicije po polfinalu, medtem ko bodo Grki, Turki in Romuni napadali iz druge vrste.

Vabljeni k spremljanju nadaljnjih tekem

Last edited by Deschamps at 05/18/2021 04:30:14

Za uvod v drugi del tekmovanja smo poskusili s presenečenjem proti reprezentanci Hrvaške, a smo bili žal nekoliko prekratki (60178).

Ponavljam se kot stara plošča, a izjemnega dela lastnikov reprezentantov ne morem dovolj poudariti. Tudi v tem tednu je tako in ponovno smo lahko računali na kopico odlično pripravljenih igralcev. Predvsem na zunanjih položajih je konkurenca zelo globoka in kar slabo vest imam, da skoraj vedno izvisijo eni in isti. V prihodnjih tekmah se bom potrudil to malo popraviti, kar seveda ne pomeni, da bom koga nalašč zapostavljal, pač pa, da bo v primeru dveh igralcev, ki sta po pripravljenosti enaka, njuna kvaliteta pa je tudi na praktično enakem nivoju, dobil priložnost tisti, ki je bil doslej na stranskem tiru.

Kakorkoli, proti Hrvatom smo pričeli s postavo Simčič, Podobnik, Kadivec, Kološa in Lado Brljak. Po uvodnem sodniškem metu je bilo hitro jasno, da nekaj možnosti imamo, saj so njihovi, sicer spočiti, igralci delovali nekoliko nemotivirano, naši polomljeni in utrujeni borci pa so igrali z žarom v očeh, poleg tega smo uspešno predvideli tudi del njihove taktike.

Žal se je hitro pokazalo, da bodo Hrvati kljub vsemu le izkoristili svojo svežino in tako so bili ves čas tekme zgolj tisti en korak pred nami. Začelo se je s košema Slavka Merkuna in Berislava Cvrljaka, ki sta jih takoj porinila v malenkostno prednost. Tekma je sicer postregla z veliko koši, zato točkovna prednost štirih, ali pa desetih, točk ni pomenila toliko, kot na kakšni drugi tekmi, vseeno pa smo seveda upali, da rezultat čimprej obrnemo. Slednje nam je za kratek čas res uspelo, ko je po polovici četrtine Tibor Kološa zadel za 20-19. Izkazalo se je, da je bilo to naše edino vodstvo na tekmi. Hrvati so uprizorili izjemen finiš četrtine in prvi del zaključili z - za njih - ugodnim rezultatom 32-24.

Drugi del smo odprli z nizom 8-2 in se približali na 34-32, nakar so Hrvati uveljavili svojo moč ter v 5 minutah vrnili z nizom 21-7. Prednost 55-39 je izgledala precejšnja, a pričakovati je bilo, da gledamo tekmo velikih nihanj. Do zaključka četrtine smo uspeli rezultat nekoliko omiliti, še vedno pa zaostanek 65-53 ni obetal veliko dobrega. Tudi po odmoru rezultat ni zanihal v našo smer in ko je minuto pred koncem tretje četrtine Cvrljak s trojko povedel Hrvate na prednost 93-73, je tekma izgledala izgubljena. Retrospektivno je seveda tudi bila. V zadnji četrtini smo poskušali in poskušali, a Hrvati so ohranjali tisto zakleto prednost 10 točk. V zadnjih sekundah tekme nam je sicer uspela nora serija trojk, ki je rezultat spravila pod to mejo, a jasno, bilo je prepozno.

Našim južnim sosedom moramo tako čestitati za zmago, in seveda za ambicioznost, da so proti nam igrali z levo roko, kar je, glede na naše stanje entuziazma, tudi edino pravilno. Je pa to dalo kanček upanja tudi nam in menim, da je bilo prav, da smo poskusili. Na preostalih štirih tekmah bomo še nekajkrat poskusili izvleči kakšno zmago, čeprav preostali tekmeci delujejo še močnejši. Vsekakor bodo prihajajoče tekme lepa priložnost za nabiranje izkušenj pri nekaterih mlajših igralcih.

Lep pozdrav!

Pretekli dve tekmi smo odigrali proti Bosni (60181) in Nemčiji (60184), kjer upanja na zmago praktično ni bilo. Tako je spremljati take tekme kar malo frustrirajoče, saj sicer v skupini poteka napet boj za napredovanje v polfinale, mi pa smo tista ekipa, proti kateri je zmaga praktično zagotovljena. Upam, da bomo vsaj na koncu uspeli izsiliti častno zmago.

O samih tekmah in njihovem poteku tako ni veliko za napisati, saj je šlo za tekme, kjer je bilo od prvega sodnikovega žvižga jasno, kdo bo na koncu zmagal. Obe tekmi smo sicer začeli dobro in v uvodnih minutah povedli za 5 oziroma 4 točke. Proti Bosni smo uspeli držati priključek do konca prve četrtine, tudi ob polčasu še nismo zaostajali preveč, glavna razlika pa se je naredila v tretji četrtini. Nemci so tekmo odločili v drugi četrtini, ki so jo dobili za skoraj 30 točk.

Pozitivna stran obeh tekem je, da so priložnost, nadejano in nenadejano, dobili nekateri mlajši. Proti reprezentanci Bosne smo poleg vseh manjkov dokaj hitro zaradi poškodbe izgubili (ponovno) Kostjo Srneca, ki ga je zelo lepo nadomestil mladi Ciril Gorenc. Slednji se je izkazal s svojo igro v obrambi in napadu in dal vedeti, da bo odslej konkurenca med nosilci na zunanjih položajih še večja. Gre tudi za edinega našega reprezentanta, ki si kruh služi v tujini, zato bodite lovci na slovenske talente v blažji stopnji pripravljenosti, v kolikor se Ciril odloči vrniti v rodno deželo na sončni strani alp.

Na tekmi proti Nemcem sta ponovno dobila več minutaže Joc Brezovar ter Milan Podobnik, oba sta sicer resno poprijela vajeti v svoje roke že na pomembni tekmi proti Estoniji, Podobnik tudi proti Hrvatom in tudi zadnju me veseli, da smo ju uspešno vključili v jedro ekipe, ki skupaj igra že več sezon.

Kakorkoli, čakata nas še tekmi proti Italiji in Belgiji, dvema reprezentancama, ki se srdito borita za dve mesti, ki vodita v polfinale.

Lep pozdrav

Po pričakovanem porazu proti Italiji (60187) je slovenska reprezentanca za slovo od evropskega prvenstva le dočakala prvo zmago v drugem delu proti Belgiji (60190). Za nas je bila to res zgolj tolažilna zmaga, Belgijci pa bodo poraz objokovali precej bolj, saj so s tem zapravili zgodovinsko priložnost za uvrstitev v polfinale in sploh prvo medaljo na velikih tekmovanjih v zgodovini te BB nacije. Ob naši zmagi je tako nekaj grenkega priokusa. Če lahko uspe Belgiji, lahko nekoč, upam da nekoč kmalu, tudi nam. Tako pa smo pomagali velikim. A zmagi ne gre gledati v zobe.

Tekmo smo pričeli s postavo Simčič, Srnec, Kadivec, Kološa in Verh. Ker so imeli Belgijci znatno prednost v entuziazmu, smo bili ponovno prisiljeni v napoved, česar se je ustrašil tudi Belgijski selektor in postavo, kljub temu, da je pripravljenost narekovala drugače, priredil igri pod koš. V belgijski prvi peterki tako ni bilo niti enega igralca, ki bi bil starejši od 28 let, pri nas, po drugi strani, niti enega, ki bi bil mlajši od 28 let. Če je po prvi četrtini, in tudi po polčasu, še nekako kazalo, da bodo belgijski mladeniči kos našim "veteranom", se je kasneje izkazalo, da tekme na tem nivoju dobivajo izkušnje in da je talent potrebno še obrusiti.

V drugem polčasu smo tako stopili prestavo višje v napadu in v obrambi. V napadu je blestel predvsem Kostja Srnec, dobro ga je nadomeščal tudi Kristijan Jelinčič, ki je bil v tej sezoni nekoliko na stranskem tiru. Do konca tretje četrtine smo si priigrali prednost 14 točk, v zadnjih 12 minutah je prednost narastla celo na več kot 20, le na koncu smo Belgijcem dali nekoliko dihati. Po tekmi je bilo med igralci nasprotne ekipe kar nekaj solza, naši so jih seveda prijateljsko tolažili in jim želeli vse najboljše v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo - tudi takega uspeha bi bili mi v prihodnje zelo veseli.

Sezona je za nas končana z identičnim izkupičkom kot na prejšnjem EP. Seveda se razlika skriva v detajlih. Prejšnjič smo bili z eno doseženo zmago celo nekoliko razočarani, lahko bi dosegli dve, v sanjskem scenariju celo tri, in upali na uvrstitev na SP, no v kvalifikacije. Tokrat je bilo jasno, da bomo v skupini kanonfuter, saj so imeli prav vsi tekmeci odličen entuziazem, mi pa smo bili na nuli. Realen scenarij je bil, da bomo drugi del končali brez zmage. Po eni strani smo z izkupičkom, in seveda že s samo uvrstitvijo v drugi del, lahko zadovoljni. Po drugi strani si moramo seveda želeti več. Vsekakor upam, da naslednjič preskočimo nadležno oviro prvega kroga, ter se hkrati v drugem delu pomerimo z nasprotniki kot enakovreden tekmec. Z enakim entuziazmom in naj odloči samo kvaliteta. Tokrat enostavno nismo imeli te sreče, stvari so bile poenostavljene do situacije "vzemi ali pusti". Vlogo kanonfutra v drugem delu, se razume. Vzeli smo, in na koncu tudi malo premešali štrene, ampak ob enakem entuziazmu verjamem, da bi bili konkurenčni še marsikomu. Za dosego tega, pa je treba nekaj sreče.

Kvaliteta našega moštva je sedaj počasi blizu vrhuncu. Ravno v zaključku sezone so nekateri mlajši visoki igralci, predvsem Velimir Kerković ter Alfred Podbrežnik dočakali nekaj pomembnih preskokov, kar efektivno pomeni, da so sedaj v vseh segmentih naši najboljši igralci pod košem. Seveda, kot smo videli nekaj štejejo tudi izkušnje, še več pa finese, ki jih še lahko izpopolnimo. A to ne spremeni dejstva, da smo blizu našega trenutnega platoja. Na dol ne bo šlo še lep čas. Na gor pa, iskreno, tudi ne prav zelo veliko. Menim pa, da smo s trenutno kvaliteto blizu tistemu višjemu razredu, reprezentancam kot so Bosna, Nemčija in podobnim, ki lahko trenutno mešajo štrene prav pri vrhu, nimajo pa tako velikega bazena igralcev kot resnične velesile - tega nivoja z manj kot 200 managerji ne moremo doseči. Neumni tolažilni turnir v naslednji sezoni bo že nakazal, kje smo.

Za konec še en velik hvala vsem lastnikom za odlično opravljeno delo pri vzdrževanju forme.