Pred koncem sezone sem pripravil še pregled vseh štirinajstih sezon, v katerih sem bil selektor slovenske reprezentance. Nekatere so bile bolj uspešne, druge manj, kar seveda ni nič presenetljivega, vsekakor pa moram reči, da je selektorsko delo, vsaj meni, eden bolj zanimivih delov BB-ja. Bilo je nekaj težkih porazov, ko se je kar težko naslednji dan ponovno loginati v BB, ter napisati poročilo, a ob zavedanju, da je po sladki zmagi slednje toliko lažje, sem uspel poročila objavljati razmeroma redno, tudi kadar nam ni šlo.
Za začetek nekaj suhoparne statistike:
Če sem prav preštel, je v teh štirinajstih sezonah za reprezentanco vsaj eno tekmo odigralo
76 igralcev. Ko sem preveril imena igralcev, bi za 36 (plus/minus...) reprezentantov lahko rekel, da so bili redni reprezentanti, ki so imeli v NT tudi pomembno vlogo. 16 igralcev je igralo postranske vloge, 13 igralcev pa je reprezentanco samo malo povohalo in jim ni uspel resnejši preboj. Potem je tu še 11 mlajših igralcev, ki so debitirali pred kratkim, in za katere bo šele čas povedal, v katero kategorijo se bodo uvrstili.
Analiza nasprotnikov kaže, da smo se pomerili s 73 različnimi ekipami (od 98), od tega z vsemi 47 evropskimi. Največ tekem, 8, smo odigrali z
Belgijo in
Dansko, a z Belgijci smo odigrali kar 6 resnih tekem, z Danci pa 6 prijateljskih. Po 5 resnih tekem smo odigrali še proti
Madžarom in
Čehom, po štiri pa proti Litvi, Hrvaški, Srbji, Nemčiji, Izraelu in Walesu. Od evropskih reprezentanc nismo prav nobene tekme s tekmovalnim pridihom igrali proti Portugalski in Cipru, smo pa proti tema dvema moštvoma odigrali po eno prijateljsko tekmo.
Niti ene zmage nismo dosegli proti
Franciji (5 tekem),
Bosni (4 tekme), ter Poljski in Bolgariji (2 tekmi). Od ekip na našem nivoju, s katerimi smo odigrali vsaj dve tekmi, pa nismo izgubili proti
Ukrajini (3 tekme),
Turčiji,
Angliji,
Romuniji in
Estoniji (2 tekmi).
Proti velesilam smo imeli sledeč izkupiček:
Francija 0-5
Italija 1-2
Litva 2-2
Nemčija 1-4
Izrael 1-3
Španija 1-3
Poljska 0-2
Kot največja rivalstva bi izpostavil
Belgijo (na resnih tekmah 2-4), ki je bila, roko na srce, vedno korak pred nami, a ko smo jim zagrenili življenje, smo jim ga zagrenili konkretno. Potem
Srbijo (1-3), katera nam je v sezoni 55 zadala morda kar največji udarec v mojem obdobju, ter seveda sosedo
Hrvaško (2-2), s katero smo si udarce zadajali dokaj enakomerno. Tudi proti
Madžarom (3-2) smo odigrali kar nekaj pomembnih tekem in bili malenkost uspešnejši.
Sledi kratek povzetek sezon:
Sezona 47To so bili še časi popolnoma drugačnega moštva, kot sem ga vodil večino kasnejših sezon (in časi precej drugačnega BB-ja). Večina tedanjih nosilcev reprezentance se je upokojila, novih dobrih igralcev pa ni bilo na vidiku. Svojo zadnjo sezono je odigral
Dejan Jakovac, ki je bil vrhunski igralec, a je v 33. letu že začel izgubljati na kvaliteti (tedaj so igralci držali skille samo do 32. leta, kar se je kasneje podaljšalo za eno sezono). Mislim da po Jakovcu ni bilo nobenega vrhunskega slovenskega igralca tja nekje do
Marka Petra, ki je bil tisto sezono star 26 let in je na uvodni tekmi evropskega prvenstva proti Albaniji tudi debitiral za NT, kakor tudi
Edvard Kadivec, ki je bil še BB leto mlajši.
Na EP smo igrali solidno, v skladu s kvaliteto, kar pa ni vodilo do presežkov. Za začetek smo premagali Albanijo in Škotsko, nato dobili tudi težjo tekmo proti Romuniji
(52098), in nato še proti Azerbejdžanu. Prvih štirih tekem na EP-ju potem kasneje nismo dobili vse do lanske sezone. S peto zmago bi bili morda v igri za napredovanje, z igro na vso moč smo poskusili proti Srbom, a bili nekoliko prekratki
(52106). Kasneje seveda nismo bili kos Španiji in Nizozemski, ter končali na 4. mestu. Evropski prvak je postala Italija.