Po pričakovanem porazu proti Italiji
(60187) je slovenska reprezentanca za slovo od evropskega prvenstva le dočakala prvo zmago v drugem delu proti Belgiji
(60190). Za nas je bila to res zgolj tolažilna zmaga, Belgijci pa bodo poraz objokovali precej bolj, saj so s tem zapravili zgodovinsko priložnost za uvrstitev v polfinale in sploh prvo medaljo na velikih tekmovanjih v zgodovini te BB nacije. Ob naši zmagi je tako nekaj grenkega priokusa. Če lahko uspe Belgiji, lahko nekoč, upam da nekoč kmalu, tudi nam. Tako pa smo pomagali velikim. A zmagi ne gre gledati v zobe.
Tekmo smo pričeli s postavo
Simčič, Srnec, Kadivec, Kološa in
Verh. Ker so imeli Belgijci znatno prednost v entuziazmu, smo bili ponovno prisiljeni v napoved, česar se je ustrašil tudi Belgijski selektor in postavo, kljub temu, da je pripravljenost narekovala drugače, priredil igri pod koš. V belgijski prvi peterki tako ni bilo niti enega igralca, ki bi bil starejši od 28 let, pri nas, po drugi strani, niti enega, ki bi bil mlajši od 28 let. Če je po prvi četrtini, in tudi po polčasu, še nekako kazalo, da bodo belgijski mladeniči kos našim "veteranom", se je kasneje izkazalo, da tekme na tem nivoju dobivajo izkušnje in da je talent potrebno še obrusiti.
V drugem polčasu smo tako stopili prestavo višje v napadu in v obrambi. V napadu je blestel predvsem
Kostja Srnec, dobro ga je nadomeščal tudi
Kristijan Jelinčič, ki je bil v tej sezoni nekoliko na stranskem tiru. Do konca tretje četrtine smo si priigrali prednost 14 točk, v zadnjih 12 minutah je prednost narastla celo na več kot 20, le na koncu smo Belgijcem dali nekoliko dihati. Po tekmi je bilo med igralci nasprotne ekipe kar nekaj solza, naši so jih seveda prijateljsko tolažili in jim želeli vse najboljše v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo - tudi takega uspeha bi bili mi v prihodnje zelo veseli.
Sezona je za nas končana z identičnim izkupičkom kot na prejšnjem EP. Seveda se razlika skriva v detajlih. Prejšnjič smo bili z eno doseženo zmago celo nekoliko razočarani, lahko bi dosegli dve, v sanjskem scenariju celo tri, in upali na uvrstitev na SP, no v kvalifikacije. Tokrat je bilo jasno, da bomo v skupini kanonfuter, saj so imeli prav vsi tekmeci odličen entuziazem, mi pa smo bili na nuli. Realen scenarij je bil, da bomo drugi del končali brez zmage. Po eni strani smo z izkupičkom, in seveda že s samo uvrstitvijo v drugi del, lahko zadovoljni. Po drugi strani si moramo seveda želeti več. Vsekakor upam, da naslednjič preskočimo nadležno oviro prvega kroga, ter se hkrati v drugem delu pomerimo z nasprotniki kot enakovreden tekmec. Z enakim entuziazmom in naj odloči samo kvaliteta. Tokrat enostavno nismo imeli te sreče, stvari so bile poenostavljene do situacije "vzemi ali pusti". Vlogo kanonfutra v drugem delu, se razume. Vzeli smo, in na koncu tudi malo premešali štrene, ampak ob enakem entuziazmu verjamem, da bi bili konkurenčni še marsikomu. Za dosego tega, pa je treba nekaj sreče.
Kvaliteta našega moštva je sedaj počasi blizu vrhuncu. Ravno v zaključku sezone so nekateri mlajši visoki igralci, predvsem
Velimir Kerković ter
Alfred Podbrežnik dočakali nekaj pomembnih preskokov, kar efektivno pomeni, da so sedaj v vseh segmentih naši najboljši igralci pod košem. Seveda, kot smo videli nekaj štejejo tudi izkušnje, še več pa finese, ki jih še lahko izpopolnimo. A to ne spremeni dejstva, da smo blizu našega trenutnega platoja. Na dol ne bo šlo še lep čas. Na gor pa, iskreno, tudi ne prav zelo veliko. Menim pa, da smo s trenutno kvaliteto blizu tistemu višjemu razredu, reprezentancam kot so Bosna, Nemčija in podobnim, ki lahko trenutno mešajo štrene prav pri vrhu, nimajo pa tako velikega bazena igralcev kot resnične velesile - tega nivoja z manj kot 200 managerji ne moremo doseči. Neumni tolažilni turnir v naslednji sezoni bo že nakazal, kje smo.
Za konec še en velik hvala vsem lastnikom za odlično opravljeno delo pri vzdrževanju forme.