BuzzerBeater Forums

Res je, lepa zmaga nad velesilo Italijo (63951)

Pred tekmo sem iskreno mislil, da bodo šli Italijani bolj ambiciozno v turnir in da ne bodo trošili razpoloženja na nas. Iskreno, upal sem, da nas bodo podcenjevali. Pa nas niso in tako smo premagali velesilo, ki je igrala z višjo zavzetostjo, zapovrh so nas še dobro prebrali taktično, pa smo vseeno zmagali zelo, zelo suvereno. Res, izjemna predstava naših.

V tekmo smo sicer krenili s peterko Simčič, Srnec, Brezovar, Kološa, Kerkovič. Na začetku so bila razmerja moči še dokaj izenačena in, čeprav Italijani niso skozi uvodne minute (in tudi celotno tekmo) nikoli povedli, je bila naša prednost minimalna, ali pa je bil rezultat izenačen. Pobudo smo resneje prevzeli s košem Tiborja Kološe za 17-11, ter nato ostreje pristopili k obrambi, in hitro je semafor v areni Vojnik kazal 23-11. Do konca četrtine Italijanom ni uspelo nič osupljivega, in po uvodnih dvanajstih minutah smo bili lahko zelo zadovoljni, vodili smo 28-15.

Tudi v nadaljevanju se nam zahodni sosedje niso uspeli približati na manj kot 10 točk. Ko so z nekoliko boljšim nizom v obrambi uspeli priti na 42-31 smo nekoliko zatrepetali, a tedaj je z dvema košema zadevo razrešil Kostja Srnec in tudi po prvem polčasu smo vodili s suverenih 46-33.

Podobna zgodba se je odvijala tudi v tretji četrtini, ekipi sta na igrišču izgledali dokaj izenačeni, a to je pomenilo zgolj to, da suvereno nadzorujemo tekmo, in da gostje nimajo pravih rešitev, ne v napadu, ne v obrambi. Ko je Oliver Simčič zadel za 64-46, nato pa smo pobrali še skok v obrambi, je po dvorani že zadišalo po zmagi, a do konca tretjega dela so Italijani še uspeli znižati na 71-57, ter ohranili minimalno upanje na preobrat.

V zaključnih dvanajstih minutah je hitro postalo jasno, da preobrata ne bo. Gostje so sicer prišli na -12, a nato je sledil niz naših, in 7 minut do konca je Srnec s košem za 87-67 zapečatil tekmo. Od tedaj dalje se naši za napad niso kaj prida zmenili, saj je bilo zmago moč doseči že zgolj z garanjem v obrambi. Tako smo z nekoliko trdo igro, ki pa je bila tudi revanša grobe osebne napake Jonathana De Polija nad nato poškodovanim Velimirjem Kerkovičem v tretji četrtini, uspeli tekmo brez večjih pretresov pripeljati do konca.

Resnično velika zmaga, zaenkrat standardnih velesil sploh še nismo premagali v tekmah, ki bi jo resno vzeli obe ekipi. Bilo je zgolj nekaj zmag ob izteku skupinskih delov, kjer smo mi igrali CT, razbremenjeni nasprotnik pa TIE. Tokrat pa smo Italijane premagali ob nižji zavzetosti!

Na tolažilnem turnirju je potrebno imeti precej sreče, tako z žrebom nasprotnikov, kot potem z nasprotniki v izločilnih bojih, in seveda s samimi odločitvami nasprotnikov, kako močno te primejo. Letos res nimamo veliko sreče. Žreb je bil precej nadpovprečno težak, večina ekip na vrhu razpredelnice je imela zgolj eno težjo tekmo, v končnici imamo sploh težak razpored, o odločitvah nasprotnikov, zaenkrat so bili resni nasprotniki Latvija, Anglija, Madžarska, Koreja, Belgija in Italija, pa jasno priča tole:

Latvija put more into this game than Slovenija.
England put more into this game than Slovenija.
Magyarország put more into this game than Slovenija.
Hanguk put more into this game than Slovenija.
Belgium put more into this game than Slovenija.
Italia put more into this game than Slovenija.

Na tem turnirju igramo res kot prava velesila, s to razliko, da velesile nasprotniki ponavadi spoštujejo in varčujejo entuziazem za kasnejše tekme, vsaj na večini tekem. Resnično upam, da se ta niz dobro odigranih tekem nadaljuje tudi proti aktualnim svetovnim prvakom Izraelcem, ki so včeraj povozili zelo solidno reprezentanco Portugalske. Ekipa, ki bo zmagala, bo imela prednost domačega terena tudi v četrtfinalu, saj je Hong Kong izločil Belgijo. Zato je pričakovati res noro borbeno tekmo, saj ima zmagovalec dvoboja izvrstno izhodišče tudi za naprej.

Lep pozdrav

Žal smo imeli pred tekmo z Izraelom nekaj smole s pripravljenostjo in poškodbami, in naša igra na vse ali nič ni obradila sadov (64003).

Ravno pred najpomembnejšo tekmo sezone smo imeli prvič letos znatne težave s sestavo ekipe, saj je manjkalo nekaj ključnih akterjev. Velimir Kerkovič se je poškodoval, Tibor Kološa je bil pripravljen na mlačni osmici, prav tako tudi nekateri drugi igralci, kar je vodilo do hude premoči naših tekmecev pod košem. Kolebal sem med igro na vso moč in normalno zavzetostjo (verjetno dvoboj normal-normal ni nobena skrivnost, tako da to brez slabe vesti do izraelskega kolega izdam), a ko se je izkazalo, da zmagovalca našega boja čakajo Finci, ki z entuziazmom doslej niso pretirano razmetavali, je bilo jasno, da potrebujemo za konkurenčnost v naslednjih krogih tvegati in igrati z enako zavzetostjo kot Izrael.

S (prekomernim) tveganjem imam ponavadi slabe izkušnje, saj se na pomembnih tekmah nasprotnik točno zaveda, kaj je na kocki in temu primerno (ponavadi) prilagodi taktiko. Tudi tokrat je bilo tako in žal je tako tekma že na samem začetku izgubila na zanimivosti - še ena slaba stran takega početja. V tekmo smo šli tokrat v postavi Oliver Simčič, Kostja Srnec, Joc Brezovar, Stanko Kozlar in Zvonimir Lovretič. Razlika se je naredila na samem začetku, ko so Izraelci povedli 15-2, nato pa je večino časa tekma imela približno enakomeren potek. Mi se nismo približali, Izraelci pa se niso oddaljili v obočje našega popolnega ponižanja.

V tretji četrtini so sicer naredili še nekaj dodatne razlike in na koncu zasluženo slavili z rezultatom 91-70. Tudi oni so seveda v tej tekmi nekoliko tvegali, saj je bilo jasno, da ob njihovi igri pod koš potrebujemo zadeto napoved in prilagojeno taktiko, medtem ko bi bil razplet ob njihovem napadanju od daleč, za katerega so se naposled odločili, precej bolj negotov tudi če bi se mi napovedim izognili. A na koncu se je vse izšlo v njihovo korist in v nadaljevanju turnirja jim lahko zaželimo veliko sreče.

Po izpadu iz turnirja je seveda prisotne nekaj grenkobe, kar pa konec koncev priča o tem, da smo v zadnjih sezonah resnično napredovali in postali enakovredni vsem, saj je proti svetovnim prvakom izpadel že marsikdo z več lovorikami v vitrini. Pod črto tako lahko ugotovimo, da na turnirju sicer nismo prišli zelo daleč, smo pa tekom turnirja suvereno premagali nekaj zelo kakovostnih reprezentanc, med drugim bronaste z zadnjega EP-ja Italijane, izpadli pa proti najtežjemu tekmecu na turnirju. Žal nekoliko peče dejstvo, da ravno na tej zadnji tekmi nismo mogli pokazati vse svoje moči in s Kerkovičem, Kološo, Kordyšem in še kom na odl. pripravljenosti verjamem, da bi bil razplet dvoboja precej drugačen. Ampak tako pač je, žal smo premajhna skupnost da bi imeli 18 enakovrednih igralcev, vseeno pa to ne pomeni, da se ne moremo kosati z najboljšimi ob ugodnih okoliščinah.

Prihodnjo sezono čaka reprezentanco evropsko prvenstvo, za gostiteljstvo katerega se še vedno potegujejo Francija, Slovaška, Ukrajina, Estonija, Turčija, Grčija, Finska in Izrael. Pred tem so tudi volitve za novega selektorja, odločil sem se, da bom kljub vsemu ponovno kandidiral, saj me delo selektorja še vedno veseli in lepo je gledati napredek reprezentance, ter tudi napredek mlajših igralcev, ki se pridno trenirajo. Morda sem po lanski sezoni, ko smo res nesrečno ostali brez odlične uvrstitve, čutil, da mi motivacija nekoliko upada, a zdaj priznam, da čutim drugače. Bo pa to verjetno res moja zadnja kandidatura, ne glede na njen razplet. No, nočem ponovno požreti svoje besede zato se bom osredotočil na zdajšnjo kandidaturo, ampak mislim, da mi je ne bo potrebno.

Lep pozdrav

Hvala

Res je, z mojo prvo sezono na čelu reprezentance, to je bila sezona 47, so svoje prve tekme odigrali Marko Peter, Matevž Verh, Edvard Kadivec, Stanko Kozlar in Kostja Srnec, ki so se, ali pa se bodo v kratkem, poslovili od reprezentančnega statusa. Takrat je šlo za 24-26 letnike, igralci take starosti lahko danes samo sanjajo, da dobijo konkretno minutažo na tekmah z resnim nabojem, oni pa so tako vztrajali debelih 10 sezon. Res, na prvih prvenstvih, predvsem imam v spominu EP v sezoni 49, smo bili dokaj nekonkurenčni že srednjemu razredu evropskih reprezentanc. Kasneje so se razvili v odlične igralce in pustili res velik pečat - predvsem Kostja Srnec pa seveda še ni rekel zadnje. Ko pa smo jim dodali še nekatere malenkost mlajše, in so se še ti docela razvili - govora je o Oliverju Simčiču, Tiborju Kološi, Milanu Podobniku, Velimirju Kerkoviču, Ladu Brljaku, Jocu Brezovarju, Mihi Kordyšu, in še komu, pa smo dobili ekipo, ki se je resnično sposobna kosati z velikimi nacijami.

Seveda mora prej ko slej priti čas, ko se generacija vseeno zamenja v večjem obsegu. To se bo morda res pričelo dogajati zdaj - igralcem, ki so trenutno stari okoli 30 ali malo manj, je bilo v preteklih sezonah res težko priti v ekipo. Starejši so bili namreč odlični, na njihovi strani so bile tudi izkušnje, vzdržljivost, stamina, bili so preverjeni, lastniki so jim namenjali optimalno minutažo, in tako dalje. Zdaj se bo sprostilo nekaj dodatnega prostora in pred nami je izziv uveljavitve novih imen, ki so po kakovosti vsaj na enaki ravni kot staroselci. V kolikor bomo sedaj prišli v neko stacionarno stanje, kjer se bodo vsako sezono poslovili približno trije igralci, prav toliko pa jih bo doseglo želeni nivo za reprezentanco, verjamem, da bomo v nekaj sezonah prebili tudi led pri lovorikah ali pa uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Trenutno smo na lestvicah nekje okoli 10. mesta v Evropi, a razmerja moči so zelo izenačena in med 3. ali 10. mestom ni veliko razlike, vsekakor se da razliko premostiti že z nekaj sreče.

Tako da glavni cilj je vzpostavitev neke kontinuitete, ki bo, vsaj jaz v to verjamem, v nekem srednjeročnem obdobju dala rezultate z resnično dodano vrednostjo.

Pri tem bi rad izpostavil tudi sledeče. Seveda se ve, da je reprezentanca predvsem produkt skupnosti. To se deloma nanaša na skrb za mladega reprezentanta, kjer je prioriteta trening, infrastruktura, trenerji, ipd., deloma pa seveda tudi na skrb za "starega" reprezentanta, torej igralca, ki dejansko je v reprezentanci. Tu se potem prikažejo resnična odrekanja, ko je potrebno trenirati v 30. letu za tisti en ali dva preskoka, pa potem dokončati še stamino ali proste (ki so zdaj s trening igriščem sicer precej lažji za izpiliti), vmes občasno trenirati še pripravljenost, ipd. Osnova pa so seveda minute. In tu gre velika zahvala vsem managerjem, ki so skrbeli za reprezentante sedaj. Od skrbnikov tistih najbolj izkušenih, leco (Srnec, Peter), Katana (Kadivec), Anze Leno (Simčič, Pezdernik), Blaž (Kološa), JJ Team (sploh nevem, kje bi začel naštevati), ki so, naključje ali ne, pobrali večino lovorik v zadnjih cca 5 sezonah, pa seveda sensiman (Brljak), Ketera (Podobnik), matjaz82 (Brezovar), Tida17 (Kordyš), Eli (Kerković) in še kdo.

Za prihodnjo generacijo lahko samo upam, da boste lastniki tudi tako vestni. Ne gre toliko za pripravljenost posamezni teden, občasno dobim mail v stilu "sorry, danes je samo na toliko in toliko". Nikoli še nismo imeli igralca, ki bi bil odl. pripravljen od tedna 2 dalje. Ampak ob skrbi za minute bo odl. pripravljen precej večkrat. Če pa ga boste negovali tudi v poznih letih, pa bo še toliko boljši. Brez tega ne gre in v resnici me to najbolj skrbi pri zdajšnji "menjavi" generacij, saj bolje od trenutnih lastnikov verjetno sploh ne gre

Sezona 56 se je zaključila včeraj z zadnjimi reprezentančnimi tekmami. Svetovni prvaki so postali Kitajci, ki so v finalu svetovnega prvenstva premagali reprezentanco Nemčije z 98-85. Tekmo so odločili šele v zadnji četrtini, ki so jo dobili z rezultatom 31-12 in tako preprečili presenečenje Nemcev. Bron sta osvojili reprezentanci Poljske in Čila.

V finalu tolažilnega turnirja sta se dokaj pričakovano pomerili izbrani vrsti Francije in Izraela. Galski petelini so unovčili prednost domačega terena in tekmo dobili z izzidom 95-84. Prihodnje evropsko prvenstvo bo tako v Franciji, in najverjetneje se bomo mi pomerili prav z njimi, kar je sicer nekoliko neugodno, saj je eno od prvih dveh mest v skupini bolj ali manj rezervirano za domačina.

Čeprav nasprotniki uradno še niso znani in se bodo jutri še zgodili malenkostni premiki na svetovni lestvici (na podlagi katere se potem formirajo skupine), je vrstni red bolj ali manj določen. V kolikor obvelja trenutna lestvica, bodo naši nasprotniki na prihajajočem EP Francija, Turčija, Rusija, Hrvaška, Norveška, Luksemburg in Azerbejdžan. Stvari se lahko še spremenijo, več bo jasno kmalu.

Včeraj smo sicer odigrali lažjo prijateljsko tekmo z reprezentanco Gane, kjer so priložnost dobili nekateri mlajši igralci, svojo poslovilno tekmo pa je odigral Edvard Kadivec, ki je v naši reprezentanci pustil izjemen pečat. V svoji karieri je odigral 125 reprezentančnih tekem (kar ga uvršča na 6. mesto na all time lestvici), dosegel 1325 točk (10. mesto) in zbral 369 podaj (prav tako 10. mesto). Če se ne motim, je tudi pri skokih zelo blizu najboljši deseterici. V posameznih sezonah je bil med top3 strelci in tudi podajalci v ekipi kar 6 sezon zapored (med S48 in S53), v sezonah 52 in 53 celo najboljši strelec, in v sezonah 49, 50, 52 in 53 najboljši podajalec. V sezonah 49 in 50 je bil tudi najboljši skakalec, s čimer je bil takrat med tremi najboljšimi igralci prav v vsaki od treh najpomembnejših kategorij. Resnično impresivna kariera, ki jo je seveda kronal še z naslovom v SKL in dvema osvojenima pokaloma, prav toliko je osvojil tudi srebrnih lovorik (ter letos še eno v portugalski ligi, kamor se je pred kratkim preselil). Na koncu se je že malo poznalo, da ga je omejil MVP potencial, a pri vsakem igralcu je neki "ampak".

Vsekakor si kot selektor reprezentance želim, da bo še marsikateri slovenski igralec deležen take pozornosti in skrbi s strani svojega kluba (managerja), kot je je bil deležen Edvard.

Od sezone 56 je to to. Prihajajo novi izzivi, spet se oglasim kmalu

P.S. No, ravno ko sem oddal post, je bilo že jasno, da bodo zgoraj omenjeni nasprotniki tudi zares naši nasprotniki

Last edited by Deschamps at 04/19/2022 04:52:21